Intervju z DNR-Gvidonom

Zadnje novice
Akademija spama III Akademija spama II Mladinsko SP "3 Runda" Random Švedski II.

Glavni meni

Domov

Novice

10 najbolj branih
Intervju s Corey_Steelom Intervju: GM-Primzi Intervju: Mod Klemen74 Intervju z apovsicem Intervju s sismisem Intervju z DNR-Gvidonom Intervju: Tomzl Intervju z LA-Kingom Intervju z jagodo 5 nasvetov kako preživeti volilni čas

Prijava

Statistika uporabnikov

	911 registriranih
	0 danes
	0 ta teden
	0 ta mesec
	Zadnji: peccatum666

Intervju z DNR-Gvidonom

Avtor Brazgotinec

Tuesday, 19 September 2006

Se opravičujem ampak zaradi zdravstvenih težav nisem bil včeraj sposoben objaviti tale intervju. Torej kot vidite že v naslovu se tokratni intervju nanaša na našega Gvidona in njegovo ekipo Gdobisimislu. Čeprav se morda zdi malo daljše branje, ampak vam zagotavljam, da se splača prebrati vse ;)

   1. Nekaj malega o sebi.

Star sem 33 let, poročen, oče 13 mesečne Zoje, trenutno zaposlen kot vodja Oddelka za pravne zadeve na Agenciji za kmetijske trge in razvoj podeželja.

     2. Kje si izvedel za HT in kakšen je bil tvoj začetek?

Za HT sem zvedel v svoji dnevni sobi. Lahko pa povem tudi kako je do tega prišlo.

Septembra 2002 je k meni prišlo par kolegov, da bi si skupaj ogledali kvalifikacijsko tekmo slovenske nogometne reprezentance. Med polčasom je moj mlajši brat nekaj brskal po netu ter nenadoma pričel spuščati nenavadne zvoke presenečenja in zadovoljstva. Osupli smo ga opazovali, nato pa je le priznal, da igra eno internetno igrco in da je pravkar nepričakovano zmagal svojo prvo pokalno tekmo. Njemu je za HT povedal Brane, Brane pa je za vse skupaj par tednov prej zvedel od antistarja, angleža, ki se je v tistem obdobju resno boril za vstop v prvo angleško ligo.

Tistega večera smo za slovenske nogometaše navijali in se posledično s HT mrzlico okužili Josip Ljudska, DNR-Presta, DT-Robe in jaz. Najprej smo si vsak svoj klub odprli v jugoslovanski ligi, saj slovenske še ni bilo. Pričeli smo tekmo pred sredino sezone in jo odigrali do konca. Potem pa je bila ustanovljena slovenska liga v katero smo se seveda vsi z veseljem preselili. No, razen mojega brata, ki je z igranjem prenehal rekoč, da je ta igrica »evil« in da bo, če sedaj ne neha, do konca življenja cele dneve visel samo še na HT-ju. Njegovih svaril nismo jemali resno…

   3. Od kod ti pravzaprav sploh ime ekipe?

To je pa dolga zgodba, ampak jo bom vseeno povedal. Pred leti sem delal v klubu Gromka na Metelkovi. Med novoletnimi prazniki leta 2000 je bil klub sicer zaprt, ampak par kolegov se nas ni imelo kam dat in smo tiste predpraznične dni ždeli v klubu, pili pivo in nabijali pink ponk. En večer, okrog 3h ponoči prične nekdo razbijati po vratih. Vsak večer se je to dogajalo, saj je tu pa tam kakšna zablodela duša videla luč in domnevala, da je klub odprt. Odpravil sem se proti vratom, da nadležneža, kot že parkrat prej, odpravim. Odprem vrata, pred mano pa stoji Rajc, znani ljubljanski klošar. Človek je bil ves premražen in, ker je obljubil, da ne bo nadležen in da bi se samo malo pogrel in ker je od nekod privlekel še pol litra domačih borovničk, ki jih je rade volje ponujal naokrog, sem naredil izjemo in ga spustil v toplo zavetje. Res se je usedel v kot, nas nemo opazoval in le tu pa tam izustil kakšno strokovno opazko v zvezi z našim bekhendom.

Potem je za kar lep čas utihnil, saj je zadremal. Mi špilamo pink ponk, pijemo pivo in na Rajca že skoraj pozabimo, ko se človek nenadoma zbudi nekaj zahrka, nato pa začne: »Enaintrideseti decembr taužnt devetsto dedetindevejeset, gdobisimislu, gdobisimislu… Enaintrideseti decembr taužnt devetsto dedetindevejeset, gdobisimislu, gdobisimislu…«

Ko se je čez par ur pričelo daniti in smo zapuščali Gromko se Rajc še vedno ni nehal čuditi, da je dočakal dan pred zgodovinskim novim letom 2000, nam pa je za vekomaj v ušesih ostal njegov »gdobisimislu, gdobisimislu« in smo ga kasneje uporabljali ob številnih presenetljivih dogodkih.

Pol sezone, ki sem jo odigral v jugo ligi, sem imel klub z dokaj dolgočasnim imenom. V tem času sem se o HT-ju veliko naučil, predvsem pa to, da v tej igrici ni važno kako dobri so igralci in kako uspešen si pri vodenju kluba, ampak je najpomembnejši imidž in celostna podoba. Če vodiš klub z dobrim imenom ali pa znaš po konferencah vsaj simpatično težiti s svojim zvezdniškim krilnim igralcem, imaš vse predispozicije, da postaneš legenda.

   4. Imaš zanimiv logo, je to prava fotografija ali doma narejena stvaritev?

Fotografija je povsem taka, kot je prišla iz fotoaparata. Se pa zgodba navezuje na prejšnje vprašanje.

Kot sem omenil je v naši družbi »gdobisimislu« postal utečen izraz za vse vsaj malo presenetljive dogodke. Zato sploh ni bilo čudno, da sva si z ženo, ko sva se odločila, da se po enajstih letih skupnega življenja poročiva, za moto poroke izbrala gdobisimislu. Na poročna vabila sva natisnila na računalniku sestavljeno sliko nekega gorovja in na njem besedo gdobisimislu v holivudskem stilu.

Po poroki smo se odpravili v prijetno gostilno, pred katero naju je čakal iz stiropora izdelan napis. Res simpatično presenečenje, ki so ga pripravili prijatelji. Gdobisimislu sem si rekel in povabil vse povabljence na skupinsko slikanje za napis.

Skratka logo je slika z moje poroke. Bi se pa rad na tem mestu pohvalil, da imam gdobisimislu vgravirano tudi v svoj poročni prstan, katerega tu pa tam v trenutkih zanosa in ko žene ni zraven proglasim za svoj klubski prstan.

   5. Zadnje tri sezone si vedno zasegel 2. mesto v elitni ligi, lani celo v zadnji tekmi izpustil 1. mesto. Kako to prenasa klub in navijaci?

Eh, zadnje tri sezone sploh ni problem, saj sem se na prekletstvo drugega mesta že dodobra navadil. Vse skupaj pa se je pričelo že davno pred tem. Že v Jugo ligi sem osvojil drugo mesto. No, to je bil takrat neverjeten uspeh, saj sem odigral le drugo polovico sezone.

Vzpodbujen z uspehom sem pred pričetkom slovenske lige naredil podroben plan, kako se bom kar se da hitro prebil v Prvo ligo in se zavihtel na sam vrh. Prva taktična poteza je bila, da sem s prijavo kluba počakal par dni, saj sem pravilno domneval, da se bodo v ligi II.1 nabrali tisti res najbolj zagrizeni in bo konkurenca prehuda. Znašel sem se v dokaj lahki II.3, kjer pa mi je načrte prekrižal manj znani brat Remec, Gaber. Le-ta je tedaj domoval v Angliji in igrice sploh ni igral ne vem kako zagnano, ampak žal se že tedaj ni dalo borit proti g. Randomu. V prvi sezoni so Gabru HT bogovi namenili okoli 36 solidnih 17 letnikov, ki jih je prodajal po približno dva miljona. V zadnjem kolu sezone sem se pomeril z njim in bi si z zmago zagotovil prvo mesto, a žal je bila njegova ekipa približno šestkrat močnejša in nisem imel nobenih šans.

V naslednji sezoni sem brez problema osvojil prvo mesto in se prebil v prestižno Prvo ligo, kjer sem že v svoji prvi sezoni osvojil… drugo mesto. Glede na to, da sem pred pričetkom sezone pričakoval ogorčen boj za obstanek, sploh nisem bil razočaran.

Poln zanosa zaradi presenetljivo dobrega rezultata sem pripravil premeteni plan ter se pognal v naskok na vrh. Ni se izšlo. Ravno nasprotno. Po dveh dokaj mizernih sezonah sem izpadel nazaj v drugo ligo, kjer sem se nameraval z lahkoto prebiti nazaj med elito, a sem še dve sezoni zgolj životaril in bil enkrat celo samo peti. Blamaža!

Sledila je izjemna 9. sezona v kateri se mi je poklopilo prav vse. Kemija med igralci je špilala, g. Random se je ravno potikal po drugih kotičkih HT prostranstva, v službi me z delom niso preveč obremenjevali, pa še adsl sem dobil. Pogoji so bili idealni, zato ni bilo težko osvojiti pokala in se z lahkoto vrniti nazaj med prvoligaše.

Zdaj pa zares, sem si rekel. Trenutek je pravi pa še itak sem z naskokom najtabolši.

Iz preteklih izkušenj sem se veliko naučil, zato sem vedel, da se nima smisla boriti za obstanek, ampak se je bolje kar takoj zavihteti na najvišjo stopničko. In mi je res prav šibalo. Na sredini sezone sem bil že krepko v vodstvu ter na vrhu vztrajal prav do konca. V predzadnjem kolu pa sem nesrečno zgubil proti Proletarcu in se nato v zadnjem kolu spopadel z Goranom za prestižno lovoriko. Žal je bil on za zmago pripravljen žrtvovati svojo celotno HT prihodnost, tako da proti njegovim novim nakupom nisem imel kaj dosti možnosti. Zaradi poraza in neugodnih razpletov preostalih tekem sem zdrknil celo na četrto mesto.

V naslednjih dveh sezonah sem gledal v hrbet prvakoma Diprofu in Graščaku, vendar situacija ni bila tako frustrirajoča, saj se je obakrat sezona razpletla že par kol pred koncem.

Potem pa se je dogodila nesrečna 13. sezona. Ta bo pa res moja, sem si rekel in se neustrašno boril vse do konca. Prvič v karieri sem se odločil za malo bolj samomorilsko varianto in zavestno žrtvoval uspeh v naslednji sezoni ter fante zadnja dva tedna opravičil treninga.

Vzdušje v ekipi je bilo visoko, kot še nikdar, rejtingi so bili rekordni, zvezdic se ni dalo preštet, a zmage kljub vsemu ni bilo. V kozji rog me je ugnal neki šišmiš, ki sem ga le kolo pred tem zmazal s 3:0 na njegovemo terenu. Ni pravice!

Če povzamem, zaključil sem že trinajst sezon Hattrika in bil šestkrat drugi. Fantje in dekleti zbrani v navijaški skupini Totaln safr kljub temu ne trpijo preveč, saj so vajeni vsega hudega. Poleg tega pa so se že ob ustanovitvi kluba med navijače vpisovali predvsem ljudje z osebnostno strukturo vajeno žrtvovanja in brezplodnega boja za nerealne ideale. Pravzaprav so bili še najbolj zmedeni prav v deveti sezoni, ko se je večina izmed njeh vsled pokalnega in kasneje še ligaškega zmagoslavja počutila čustveno izpraznjeno in izgubljeno. Marsikaterega izmed njih se je dalo opaziti kako otopelega pogleda tava po ljubljanskih ulicah in v življenju ne najde več pravega smisla.

No, že v naslednji sezoni so se kmalu vrnili nesrečni in nepravični porazi, ki so brž spet dvignili moralo in povrnili borbeni duh med naše neustrašne privržence.

     6. Po 5. krogih si nabral samo 3 pike, kaj je razlog za slab začetek sezone?

Razlog za slab začetek je le en in to je borba na vse ali nič ob zaključku pretekle sezone. Posledično je fantom padla forma in prvih par tekem smo bili obsojeni na poraz. Sedaj so se zadeve normalizirale in lahko ponovno izgubljamo nezasluženo, kot na primer v zadnjem kolu.

Sicer pa se zavedam, da bo v tej sezoni težko in tokrat za spremembo naskoka na vrh ne načrtujem. Odločil sem se za povsem novo, revolucionarno taktiko in sicer za načrtno borbo za drugo mesto. Bomo videli kaj se bo zgodilo. Pustimo se presenetiti.

     7. Kako to, da ti je uspelo biti neporažen 30 zaporednih tekem in od tega 20 zaporednih zmag?

Dobro vprašanje na katerega bi zelo rad znal odgovorit. Sicer pa je bila zadeva dokaj preprosta. Najprej sem ostal neporažen zadnjih pet tekem v 8. sezoni, nato zmagal kvalifikacijsko tekmo ter se malo potrudil in v deveti sezoni nanizal še 25 zaporednih tekem brez poraza. Seveda je bilo potrebno poleg štirinajstih težkih ligaških tekem osvojiti še pokal, ampak glede na to, da mi je bil žreb naklonjen in sem igral proti raznim neuglednim Podutikom ipd. niti nisem imel prehudih težav.

Skratka, šlo je za 31 tekem brez poraza, kar je kolikor vem še vedno rekord slovenske lige.

     8. Opazil sem tudi, da imaš dva bivša igralca v HoF, s cim sta si to zasluzila?

Predvsem s svojimi leti in padcem sposobnosti. Sicer pa sta to moj prvi strelec, ki sem ga dobil s klubom in moj prvi nakup na tržišču, ki je kasneje postal tudi prvi trener.

   9. A si res tako proti ITA ligi? J Kaj te moti pri njih?

Niti ne proti ligi, bolj proti reprezentanci. V federacijo Anti Italian Soccer Federation sem se včlanil takoj po tekmi z Avstralijo. Enajstmetrovka v zadnji minuti je bila povsem neupravičena in glede na prikazano tudi nepravična. Če bi se ta tekma končala drugače, bi svetovni prvaki postali Avstralci, kar bi bilo vsaj zabavno. To da so svetovni prvaki postali Italjani je bilo namreč nepravično, nezasluženo, dolgočasno in še nemoralno za povrhu.

Federacija AISF pa je trenutno ena mojih najljubših. V njej se že od vsega začetka ne dogaja prav nič, kar mi glede na pomanjkanje časa v zadnjem času zelo ustreza.

    10. Za konec se kak nasvet novincem?

Najboljša stran tele internetne igrice so razni dogodki, kjer se lahko v živo spoznaš in družiš z zelo raznovrstnimi ljudmi. V zmagah začneš namreč zares uživat šele takrat, ko veš koga si premagal.

Aja, pa če vas kdaj prosijo za intervju, poskušajte biti kratki, saj se takih dolgih klobas, kot je tale, ne da brat nikomur ;)

Članek ima naslednje število komentarjev: 5