Zgodovina – mitologija

Mitologija

(by obrigado)

Sem star mož, utrujen in zgaran. V Hattricku sem (s krajšo
prekinitvijo) že skoraj od prvih dni. Marsikaj sem slišal, nekaj tudi
videl na lastne oči. Spomin peša, slike bledijo. Nekateri dogodki, o
katerih pričam, se morda sploh niso zgodili. Drugi so se morda zgodili,
a drugače, kot poročam. Morda ob drugem času, z drugimi junaki. Ne vem
več natančno. A nekaj me sili, da jih vseeno zlijem na papir. Dokler mi
geslo še prime, potem bo prepozno.

I. Antična doba

Antična doba je bila prav idilična. Čistega zraka v obilju, nobenih
problemov s parkirnimi prostori. Nobene brezposelnosti, saj je bilo
vojn na pretek, dobrega vojščaka pa vsakdo rad zaposli.

Podobno je bilo stanje v slovenskem HTju. Takoj po prapoku, ko so se
izoblikovale prve ligaške skupine, se je pričelo živahno dogajanje. Iz
amorfne gmote se je pojavil rojeni voditelj Solon in formiral prvi
zametek države, organizacijo z imenom VNZS. Organizirana je bila na
principu kakega Rotary cluba, saj so se lahko včlanili le patriciji s
plačanim supporterjem. Organizacija je imela odličen program dela in
vse je "štimalo" kot urca. Plebejci so se zbirali na agori, kjer so se
ljubiteljsko ukvarjali s črepinjanjem. Med njimi je še posebej izstopal
možakar z vzdevkom Lucky Luka. Na prvi pogled se zdi, kot je pritaval
iz kake druge zgodbe, npr. Alama ali Točno opoldne pri O.K. koralu.
Vendar ne, bil je pravi antični junak. Črepinje je lučal prav pogosto
in ponavadi prav daleč. In premogel jih je veliko. A le zapomnite si to
ime. O njem bo še tekla beseda. In možak se bo ponovno pojavil v naši
zgodbi, čeprav v precej nepričakovani vlogi in s čisto drugim imenom.

No, pa le pojdimo lepo po vrsti, da vas ne zmedem preveč že na začetku.

Ljudje so modrovali, kako bi bolje opravljali svoje vsakodnevne posle.
In kaj kmalu so se pojavili prvi filozofi, ki so izoblikovali
znanstvene podlage za doseganje boljših rezultatov. Ne moremo se
izogniti, da ne bi omenili najvidnejšega med njimi. Sokrata, kakopak!
On si je kot prvi zastavil Vprašanje. Vprašanje, ki se glasi: "Kako
uspeti v Hattricku?" Po temeljitem tuhtanju se mu je posvetilo. Š tirje
elementi! Tisti med vami, ki ste bolje podloženi z zgodovino
filozofije, ste se gotovo namuznili. "Saj vemo, ogenj, voda, zrak in
zemlja." Ne, nimate prav. Sokrat je rekel: "Vem, da nič ne vem. A
vseeno, v HTju štejejo le štiri stvari. In te so: trening, trening,
trening in še enkrat trening". Sokrat je to vbil v glavo vsem
slovenskim igralcem in najbrž tudi zaradi tega Slovenija dosega
sorazmerno boljše rezultate, kot bi jih smela glede na obseg igralske
baze. Vidite, tako je, če ima narod dobro razvito močno znanost.

Med vidnejšimi znanstveniki tistega časa vsekakor velja omeniti tudi
Platona, ki se je empirično lotil razvozlavanja božanskega drobovja.
Oborožen z matematičnimi formulami je enkrat za vselej razložil pojav
randoma, uničil mit o zvezdicah in prispeval veliko v cajno slovenskega
znanja. Platon je bil tudi med ustanovitelji Akademije, kjer so se
srečavali filozofi tistega časa in navadnim smrtnikom odpirali vrata do
modrosti.

Cvetela je znanost. Spomnim se Arhimeda, ki je na svoji koži raziskoval
fizikalne pojave. Sedeč v banji je ugotavljal, koliko talentov (v
lokalni valuti tolarjev) izpodrine dojenec. Ugotovil je, da gre za
konstanto v vrednosti 1 milijon enot. Vendar ga je to odkritje drago
stalo. Ta milijon izpodrinjenih enot je tako oslabil njegov žep, da se
nikdar več ni čisto pobral. Nikakor ni mogel dovolj napolniti volilnega
sklada, da bi se prebil do pozicije arhonta. Š e več, niti v senat se mu
ni več posrečilo prebiti. Naj malo zaidem in omenim, da je šlo za
Sokratovega dojenca. Sokrat je sicer prišel v senat in za en mandat
celo postal arhont. A tudi on je težko prenesel dokazovanje tega
fizikalnega zakona. Š e zlasti, ker se je govorilo, da je k izpodrivu
precej prispeval nek anonimni asistent. A to so gotovo le čenče.
Sokrata je ugonobila Ksantipa, to vsi vemo. Zaradi nje je bleknil svoje
najbolj slavne besede: "Kidam Odavde!". Ma kaki zaradi nekega dojenca.

V antični dobi srečamo tudi celo vrsto junakov. Sol zgodovine so vojne.
In vojn v antični dobi ni manjkalo. Prav imate, ne manjka jih niti
dandanes. In ne manjka jih v nobeni minuti zgodovine. Ampak Hattrick je
neke vrste vojna igra in brez bitk preprosto ne gre. Tako je to. In nič
drugače. V prvih dneh bojevanja so bili največji junaki seveda tisti,
ki so prvi ušli iz plenic in jim je kot prvim pričel odganjati puh pod
nosom. Kaj kmalu se je izoblikovala četica junakov. In prvi med enakimi
je bil Agamemnon. Ovenčal se je s prvim naslovom arhonta, ko je v
neposrednih duelih pregazil cel senat. S slavo se je ovenčal tudi
lokavi Odisej. Na svojem tridesetmesečnem potovanju do Itake je edini
uspel nadmodriti, eh, recimo raje, ugnal v kozji rog tako Scilo kot
Karidbo. In kot edini doslej je na klubsko polico postavil dva pokala,
ki označujeta njegov uspeh. Močna bojevnika sta bila tudi dvojčka
Ahiles in Patroklos. Prvi je bolehal za šibko peto (rezervni vratarji).
Nekoč mu je Agamemnon po nesreči stopil prav na peto in od takrat dalje
Ahil ni bil več čisto pravi. Š e vedno pa je slovel kot izredno plodovit
oče. Š tevilni slovenski vojščaki izvirajo iz tega gnezda. Odlično se je
boril tudi Patrokel. Po enem izmed svojih pogostih bojnih pohodov je
prišel vse do pokalne zmage in hkrati tudi v senat. Vendar ga je
naporna turneja povsem izmozgala in tudi on je kasneje šel bolj navzdol
kot naprej.

Ni manjkalo niti antičnih heroin. Čeprav mi to področje ne leži
najbolj, sem si zapomnil dve ali tri. Najprej seveda lepo, a nedostopno
trojansko Heleno, ki je prisegala na število 1. Cel kup junakov je
poskušalo pri njej, a ona je marala le Arhimeda. Potem še Afrodito, ki
je zapeljevala z vznemirljivimi pozami. Tudi pri njej snubcev ni
manjkalo. Ampak njej ni bilo do antičnih pretepačev. Vzela si je časa
in raje počakala na Billa Gatesa (do njega pridemo morda kasneje, v
postkapitalizmu. Če bo zneslo.). Pa jezična Sapfo, ki je imela veliko
dušo (Spirit).

Na Olimpu pa je sameval božanski Zevs. Le redko se je stegnila njegova
desnica in zalučala ognjeno puščico na kakega grešnega smrtnika.
Običajno pa se v pozemeljske zdrahe ni kaj dosti vmešaval. Kot se za
zaresno božanstvo tudi spodobi.

Cvetela je tudi umetnost. Fidija je izdeloval odlične kipe in portale,
pri njem so izdelke naročali veljaki od blizu in daleč. Z anabazami se
je ukvarjal Herodot. Vendar pa je zaradi gobcavosti kar pogosto zahajal
v probleme. Š e zlasti Solon mu je bil gorak, če ga je po nemarnem
omenjal.

V literaturi je nastalo genialno delo: Vodnik po štoparski galaksiji.
Urednik je bil Aristotel in v Vodniku je zbral preverjena dognanja vseh
vidnejših filozofov antične dobe. To delo je preživelo temni srednji
vek in je še dandanašnji največji dosežek slovenskega Hattricka. Le
malokatera država se lahko pohvali z izdelkom podobne kvalitete. Resda
so ga čedalje bolj pogoste spremembe v igri mestoma prizadele, a jedro
je še vedno zdravo. Aristotlu je treba priznati, da si je s tem delom
postavil spomenik kot eden najbolj zaslužnih mož. Ne glede na vse
ostalo. Kot filozof je sicer v osnovi sledil Sokratu, Platonu in
ostalim, a včasih je krenil po svoje. Pravilno je po Lunini senci
ugotovil, da je Zemlja okrogla. A menil je, da je Zemlja plošča in ne
žogaste oblike. In iz tega je sklepal, da je ljudi v igri ravno prav in
da nima smisla pritegovati novih. To teorijo je kasneje, šele na
začetku 20. stoletja, ovrgel Pierre de Couberten. Aristotel je skupaj s
Platonom razvil tudi SPI (Slovenian Power Index). Gre za orodje, ki je
na časovni premici daleč pred hatstatsom, po uporabnosti pa ga izrazito
presega, saj pri vrednotenju moči moštva upošteva tudi izkušenost.
Najbrž ne zgrešimo preveč, če rečemo, da je Hatstats le bleda kopija.

No, in tako so antični filozofi filozofirali, Lucky je črepinjal,
junaki pa so se preklali za pokale. Antično dobo je zaključil
Aleksander Makedonski, imenovan tudi Veliki. Temeljito je preštudiral
dela vodilnih filozofov, nato pa krenil v akcijo. Pokoril je večno
sprte majhne antične državice in raztegnil svoje kraljestvo do skrajnih
meja. Dokončno pa je antično obdobje preminilo z umikom Zevsa z Olimpa.
Nastopil je temni srednji vek.

II. Srednji vek

Prehod iz antične dobe v srednji vek ni potekal povsem gladko. Antični
junaki se ne dajo kar tako pospraviti na smetišče zgodovine. Agamemnon
in Aleksander Veliki sta še vedno v ospredju. V igro pa vstopajo nove
in nove osebnosti in polagoma si izborijo čedalje vidnejše pozicije.
Zevs se na Olimpu zaliva z nektarjem in vse bolj pozablja, da bi moral
urejati zadeve tam doli. V Vatikanu opazijo, da disciplina na
Slovenskem peša. Zaposlijo Odiseja kot mestnega redarja, sprva
zadolženega predvsem za odstranjevanje napačno parkiranih zapreg. Ker
pa Zevsa pogosto ni v službo, Odisej občasno vrže na grmado še kak
pohujšljiv ali krivoverski spis. Ta opravek ga nekako bolj osrečuje kot
parkirni lističi in sčasoma se preprosti Odisej prelevi v škofa Tomaža
Hrena, vnetega izvajalca inkvizicije v dolini Š entflorjanski.

Po intenzivnem lobiranju veljakov je kot kandidat za mesto volilnega
kneza določen Gutenberg in na skromno obiskanih volitvah ga
prepričljivo potrdimo. Gutenberg takoj izumi tiskarski stroj in knjige
postanejo dostopne vsem. Vsak ponedeljek izidejo podatki o bitkah
prejšnjega tedna, bogato dopolnjeni s statistikami o mrtvih, pogrešanih
in zgolj pohabljenih. Moči posameznih čet so realno ocenjene s pomočjo
SPIja. V drugem delu tega časnika se pojavljajo zapiski prvih
renesančnih pisateljev, ki poročajo o lokalnih bitkah. Povsod so
nameščene fontane, iz katerih se izlivajo potočki bistre vode.

Solon ne zdrži več neprestanega brenčanja in pikanja komarjev ter
odstopi. Njegovo mesto zasede Sir Thomas More, srednjeveška inačica
križanca med Mahatmo Gandhijem in Dalajlamo, dveh likov iz novejše
zgodovine, bolj domačih našim mlajšim bralcem.

Na HT-sceni se pojavi mladi Voltaire, ki s svojimi prvimi koraki
neverjetno spominja na eno izmed legend antične dobe: Ikarja. (Kot
pravi legenda, je Ikar želel poleteti v nebo, vse do sonca. Zato si je
omislil prava pravcata krila, perje pa je zlepil z voskom. Ker pa se
vosek in sonce ne prenašata najbolje, je seveda strmoglavil in klub je
bankrotiral.) Voltaire je bil pravi ljudski tribun. Odprl je svojo
knjižnico, v kateri so se zbirali predvsem mlajši pisatelji. Nesebično
je pomagal novincem v igri, delil nasvete levo in desno. Organiziral je
viteške turnirje in zmagovalcem v različnih kategorijah kot prvi
podeljeval praktične nagrade (sesalce za prah, hišice iz lego kock in
podobno šaro). Nič ni bil jezen, če so se njegovi pristaši podpisovali
kot supporterji njegovega kluba. Na naslednjih volitvah se je udaril za
prestol z Gutenbergom ter po ogorčeni in kot se spodobi za tak dogodek,
na trenutke že skoraj umazani volilni kampanji, prepričljivo zmagal.

Š e ves vročičen zaradi volilnega poraza je Gutenberg ugotovil, da so
mestne ulice čedalje bolj umazane. Pritožil se je pravkar imenovanemu
nadškofu Š trku, da ljudje po ulicah zlivajo vsakovrstno odplako in da
ne moreš več nikamor stopiti, ne da bi do kolen brodil po, oprostite
izrazu, človečjekih. Nadškof si je pripombo zapisal za uho, godrnjača
pa zabrisal v temnico. Komu pa paše, če njegovega napornega dela ne
cenijo dovolj? Ko je Gutenberg prišel iz temnice, je udaril nazaj.
Polomil je svoj tiskarski stroj in ukinil redno ponedeljkovo izdajo.
Ljudje so stali v vrsti pred trafikami, a zaman čakali na svoj papirus.
Za vedno je ugasnil.

Po tej nesrečni epizodi so strasti zavrele. Osamljeni nadškof Š trk je
skušal s pomočjo pogajanj zbližati stališča s skupino najbolj glasnih
protestantov, a je stvari le še poslabšal. Niti v Oglej (kaj šele v
Canosso) pa ni maral iti, niti po nesrečni epizodi z Voltairom ne.
Potem je izbral najslabšo možnost. Krivoverski spisi so v svežnjih
frčali na grmado, njih pisci pa v temnice za krajše ali daljše obdobje.
Na pomoč so morali priti tuji inkvizitorji od blizu in daleč. Pri
svojem početju je bil nadškof Š trk tako zagnan, da je zatresel temelje
medmrežja. Z objavo dogme o objektivni odgovornosti pisca za vsebino na
objavljenem linku bi skorajci uničil Internet. Grmade so gorele noč in
dan in na njih so končali najvidnejši protestanti: Martin Luther, Jan
Hus, Giordano Bruno. Luther se je Vatikanu neskončno zameril, ko je na
vrata cerkve v Wotamburgu nabil svoje znamenite teze, v katerih je
pozival ljudstvo, naj začasno ne plačuje cerkvenih davkov. S tem je bil
storjen smrtni greh in Luthru ni bilo pomoči. Preden rečeš keks, je bil
scvrt na grmadi. Stal sem bolj zadaj in nisem dobro videl, ali sta Jan
Hus in Giordano Bruno sama skočila ali so ju porinili v plamene.
Kakorkoli, gorela sta dolgo in gorela sta dobro. Od njiju je ostal le
kupček pepela. Nekaj njihovih gorečih pristašev si je v obupu pulilo
lase, eden najbolj zvestih pa si je celo dal izpuliti jezik in se ni
več oglašal v javnosti.

Kasneje se je šušljalo, da so bili nekateri izmed vidnih protestantov
pravzaprav že prvotni kapitalisti. V oddaljenih provincah naj bi
odpirali obrate svojih matičnih manufaktur in v njih zaposlovali
cenejšo delovno silo. Pojavljale so se tudi nekakšne farme, ki so se
ukvarjale s pitanjem reprezentantov. Zgodovinsko dokazano dejstvo je,
da je v tistem času res pogorelo nekaj takih obratov. Zanje smo vedeli
vsi, saj se je neprijeten vonj od njih širil že dalj časa (zelo redke
prijave v igro, presenetljivo dobri rezultati, popoln molk v javnosti).
A dolge sezone niso motili nikogar. Slučaj ali naključje, da so bili
odkriti prav v tistem trenutku? Kdo bi vedel. Nadškof je vezan s
spovedno molčečnostjo in o tem ne sme spregovoriti. Mrtvaki pa, kot
vemo, ponavadi ne govorijo kaj dosti. Š ušljalo se je tudi, da so
protestanti užaljeni, ker je bil za nadškofa imenovan prav Š trk in da
je tukaj skrito jedro vseh sporov. Dejstvo je, da so spori izbruhnili
takoj po tem imenovanju. Morda je kaj resnice v tem, morda ne. Tega ne
vem. A resni in manj resni zgodovinarji se na šušljanja pač ne moremo
sklicevati. Zato raje prepustimo zdravniku času, da takratne dogodke
prekrije s pozabo.

Š e pred temi vročimi dogodki je nadškof Hren sprejel odločitev, ki se
je na prvi pogled zdela popolnoma odtrgana, s časom pa se je pokazala
kot genialna. Na mesto vaškega pastirja je imenoval blagega vikarja
Grmiča. Ta je bil v mladosti znan kot pravi ravbar, kar čez noč se je
presenetljivo prelevil v žandarja. Učinek je bil takojšen. Kar čez noč
so črepinje izginile z mestnega trga in lepo pometene končale v koših.
Odplak po ulicah je bilo vse manj in manj. Kakopak, ko pa je glavni
izvir teh nadlog presušil . Vikar Grmič je iz lastne izkušnje še
predobro vedel, kako hudo je, ko te zasrbijo prsti, da bi pri priči
dodal svojega smeškota pod vsako objavo v nitki. Zato je tovrstne
grešnike blagohotno krcal po prstkih, le izjemoma pa je porožljal s
ključi temnice. Rad se je tudi spuščal z grešniki v sproščene pogovore,
jim na prijazen način pojasnil, kje ga biksajo in kako je prav. Š e
najboljšo potezo pa je potegnil, ko je odprl peskovnik za novince. Ti
otročički so ponosno zakorakali v pesek in radovedno spraševali: "Kaj
je to? Kam gre tema, ko prižgem luč? Ali bo moj solid winger zdrav do
sobote? Ali dobim trening, če igram s tremi vratarji ofensive?". Hoteli
so le povedati vesoljnemu občestvu, da so zdaj tukaj in da naj v bodoče
računamo nanje. S temi milimi otročički je imel vikar še posebno
veselje. O tem priča tudi njegov delovni vzdevek. Oklep jeklen (steel),
sredica (core) pa mehka

Ena izmed značilnosti srednjega veka je silovit razcvet cehovskih
združenj. Ljudje so se vse manj dobivali na mestnem trgu, kjer so bili
vsem na očeh. Raje so se umikali v tajne lože, kjer je bil vstop
omejen. Posegi cenzorjev so bili manj strogi in ni bilo toliko
neprijetnih črepinj pod nogami. Sprva so bila združenja res predvsem
cehovska, saj so se ločeno zbirali trenerji wingerjev, pa
obramboslovci, spet drugje kupci klovnov in druge redke robe.

Kasneje so se cehi ustanavljali ob vsaki priložnosti. Najbolj znana
slovenska ceha sta bila (in sta še vedno) AAaS in MiP. Prvega je v
trenutku slabosti ustanovil Agamemnon (AllianceID: 5825) in danes šteje
blizu 30 članov (vsak šesti ali sedmi supporter). Drugega je ustanovil
Reptil in je že dalj časa najmočnejši slovenski ceh. Š teje skoraj 70
članov, vsak tretji supporter se ukvarja s paranormalnostjo .

Eden najbolj vnetih ustanoviteljev cehov je Ibn Rhuno. Na teden jih v
povprečju ustanovi 2,3, ukine pa 1,7. Ker poleg mačk ne mara niti
miške, administrativne posle zanj v glavnem opravlja njegov vrvonosec
Jusuf Bin Leben, znan tudi kot oče enega najboljših slovenskih
portirjev vseh časov: Baneta Stranjaka.

Seveda so se v srednjem veku nadaljevali tudi viteški turnirji. Zelo
odmevno je bilo križarsko potovanje kralja Arturja, ki se je iz
Podutika odpravil v Jeruzalem po sveti gral. Na svojem pohodu je
oddrobil glave številnim velikanom in zgodovinskim junakom, ki smo jih
srečali v prejšnjih poglavjih. Pokončal je Platona, Agamemnona in
Voltaira. Tik pred vrati Jeruzalema je ugonobil še Aleksandra
Makedonskega. Sveti gral je bil na dosegu roke.

Vendar je gral za vsako ceno hotel imeti tudi saracenski kralj Saladin.
Njegova mala hčerkica namreč grale naravnost obožuje. Saladinove trume
so bile mnogo bolj številne in bolje izvežbane od že utrujene vojske
kralja Arturja. Dolga in naporna turneja je terjala svoj davek v
podutiški vojski. Noč pred odločilno bitko je kralj Artur brusil
svojega Excaliburja, ko mu šine v betico izvirna ideja. Kaj, če bi za
pomoč žrtvoval božanstvu? Odpravi se na trg in najame božanskega
vojščaka, ki naj bi pomagal njegovim zvestim veteranom. Ko Saladin
opazi v vrstah križarjev pravega pravcatega božjega vojščaka, se skoraj
zadavi z Adamovim jabolkom (lastnim). Po težki in krvavi bitki Arabci
le slavijo zasluženo zmago.

Kralj Artur se strt odpravi domov v Podutik. Tam pa presenečen ugotovi,
da je Sir Lancelot dodobra izkoristil njegovo odstotnost. Legel je
namreč v njegovo posteljo in grel noge premrli Guineveri (se brez težav
uvrstil v II.ligo). Arturjevo idejo o zaposlitvi božanstev pri iskanju
svetega grala kasneje bolj podrobno razdela puščavska lisica Rommel in
jo prodaja kot svoj izum. Tudi on z bolj slabim uspehom, ker ne loči
dobro med velikim in malim urnim kazalcem. Vendar pa g. Rommel sodi že
v moderno dobo in ga v tem orisu zgodovine še ne moremo bolj podrobno
obdelati. Ni dovolj kritične distance, premalo vode je preteklo pod
savskim mostom od teh dogodkov.

Kar ni uspelo kralju Arturju, je le dobro stoletje poprej uspelo drugi
mitološki osebnosti. To je bil nihče drug kot sloviti Batman. S
časovnim strojem se je pripodil po stari cesti iz Maribora, parkrat
zakrožil nad mestom Wotham, potem pa v strmoglavem letu zgrabil sveti
gral in ga odnesel preko Trojan. V boju za gral je kot zadnji v dveh
zaporednih dvobojih ugnal svojega zakletega sovražnika Jokerja.

V srednjem veku pa le bilo vse tako mračno. Znanosti se ni dalo
preprečiti razvoja. Kot slovenski odgovor na dansko šunko je znani
mesar Bill Gates izumil piščančjo klobaso. Slovenska klobasa je imela
vse organoleptične lastnosti, kar jih je premogla šunka. Unikatna ideja
pa je bil glavniček, ki je bil skrit v klobasi. Z glavničkom je bilo
moč prečesati takrat še zelo zoprn trg igralcev, saj si lahko brskal le
po trgu ene države naenkrat. Podatke si lahko prenesel v Excel ali
podobno okolje, potem pa prebiral in sortiral, da je bilo veselje.
Orodje je bilo tako dobro, da so se številni vitezi odločali za nabavo
slovenske klobase.

Danski mesar Locksley je protestiral v Vatikanu, da gre za nelojalno
konkurenco. Na Svetem sedežu so kaj kmalu ugotovili, da je glavniček
res hudo orožje in so ga nemudoma prepovedali. Nato so uvedli CHPP
licence in poslej vsem mesarjem dobavljali enake surovine. Taisti Bill
Gates je v moderni dobi celo zasedel mesto slovenskega premierja, nato
pa kot ptič Feniks izginil v neznano. Nisem preverjal, ali je v
zmagoviti selekciji še ostalo kaj igralcev, izbranih s pomočjo tistega
glavnička

V Vatikanu opazijo, da viteški turnirji postajajo nekam monotoni,
zmagovalci pa vse bolj predvidljivi. Ponavadi so to tisti, ki nosijo
kopje na sredi. Zato si omislijo nekaj sprememb v turnirskih pravilih.
Ukinejo žrebanje trenerja in omogočijo kupovanje po cenah, primernih
njihovim kvalitetam. S tem rešijo zanesljivega bankrota marsikatero
državico. Prej je bila običajna praksa novih državic, da so žrebale
trenerja tako dolgo, dokler niso dobile dovolj solidnega. Če je prej
zmanjkalo dukatov, kot se jim je posrečilo, so pač ustanovili novo
državo in poskušali znova. Le dolgih 7 tednov jim je pobralo. Pa so
tudi to oviro nekako preskočili. So pač kreirali državice na zalogo.
Kjer je volja, tam je pot, pravijo

Vojščakom dodelijo posebna znanja. Eni dobro tečejo, drugi udarjajo z
glavo kot ovni. Tretji so pravi hrusti, ki jim še taka nevihta ne more
do živega. V igro prinesejo kar prijetno poživitev, saj po njihovi
zaslugi lahko dosegaš zmage tudi s posebnimi dogodki.

Najbolj udarno spremembo v igro pa prinesejo nove taktike. Večina se
jih kaj kmalu izkaže za manj uporabne (beri neužitne). Uspešno pa se
uveljavi CA. Kar nekaj obrambno nastrojenih vojskovodij se odloči za to
hinavsko varianto. Skrijejo se za trdne okope svoje obrambe in držijo
ščite pripravljene. Ko usekaš proti njihovemu gradu, se strelica
odbije. Bolj hudo streljaš, več strelic se odbije v tvojo lastno mrežo.

Med največjimi strokovnjaki za obrambno strategijo se odlikuje mojster
Isaac Newton. Skoraj se mu posreči izumiti perpetuum mobile: kako brez
dovajanja posesti večno zmagovati. Temu odkritju se že neskončno
približa, saj uspeva dosegati zmage tudi v primerih, ko ima nasprotnik
posest 98% in več. A cilja ne doseže in perpetuum mobile še naprej
ostaja na seznamu neizumljenih izumov.

Njegov najbolj zvesti učenec je Sizif. V mladih letih izdela ekonomski
elaborat, v katerem v nasprotju z ustaljenimi dogmami dokazuje, da se
trening obrambe ne izplača. Če upoštevamo zmage, ki so pri treningu
obrambe prej izjema kot pravilo, pa zaslužek, ki ga zmage prinašajo, je
evidentno, da je najbolj profitabilen trening vezistov, je trdil mladi
učenjak. S to teorijo je najbrž skušal kar največ konkurentov
preusmeriti v druge oblike treninga, da bi dosegal višje cene za svoje
vojščake .

Sam pa je ostal pri treningu obrambe. Ves srednji vek in še pozno v
moderne čase smo ga lahko videvali vsako soboto, ko je valil težko
skalo na vrh hriba. In kar velikokrat se mu je skotalila čez nogo in
navzdol po bregu. Naslednjo sezono je poskušal znova. Nazadnje so ga
opazili, kako poriva skalo na visok hrib z imenom Tretja liga.

Na področju umetnosti v tej dobi prevladuje nekakšno mrtvilo, bolje
rečeno kulturni molk. Ostareli Fidija preda posle Michelangelu, sam pa
se loti zbiranja zastavic na prijateljskih tekmah. Le še kaka ocvrta
sardelica ga uspe prepričati, da se ad personam pojavi med svojimi
častilci. Pojavlja se vse več kiparjev samoukov, ki si sami izdelujejo
prav mične portale. V modi je organizacija raznoraznih viteških
turnirjev in množičnih dvobojev proti tujim velesilam. Pri tem je
najbolj aktiven Voltaire. LaFontaine poskuša z neko basnijo (ki niti
basen ni bila) poseči v vroče verske boje. V polemiki, ki je sledila,
zine eno preveč ostro in biriči se že napotijo proti njegovemu domu. Ko
se zave, da je šel predaleč, se opraviči in ostane mu le packa v
neobstoječih X-files, katerih obstoj je neuspešno skušal dokazati
Luther.

Da, tako je bilo v srednjem veku. Vsaj zdi se mi, da je bilo
tako nekako. Ne vem, morda pa se mi je le sanjalo, ko sem malce
zadremal po kosilu?

Za konec srednjega veka in prehod v industrijsko dobo lahko štejemo
papeško bulo Consumer est Customer, katero je objavil papež Tjecken I.
V njej je relativiziral dogmo o nezmotljivosti Svete Trojice in njenih
zemeljskih služabnikov ter celo dovolil diskusijo o zmotah, dokler
izmenjava mnenj poteka na civiliziran način. Svojim podrejenim je
namignil, da ni prav rentabilno metati kristjane na grmado za vsak
piškav greh. Bolje jim je prodajati odpustke. V buli udeležence v igri
ne imenuje več Consumers, prvič se pojavi izraz Customers. In s tem se
prične moderna doba. Ta pa še ne sodi v zgodovino. Zato moramo naše
potovanje na tem mestu zaključiti.

Slovarček pojmov in nosilci vlog

Afrodita – tanija
Agamemnon – Roberto
agora – mestni trg (HT konferenca)
Ahil – gaber
Akademija – WoTaM forum
Aleksander Makedonski – diprofo
anabaza – opis bojnega pohoda
Arhimed – Bannon
arhont – vladar, prvak
Aristotel – Thorest
Bill Gates – goran77
Canossa – prispodoba za opravičilo
ceh – HT federacija
črepinjanje – ostrakizem (tudi spam)
danska šunka – HAM
Feniks – Fenix (klub)
Fidija – Hepimen
Giordano Bruno – Thorest (+)
Gutenberg – hrooscov
Helena – kristikina
Herodot – mrris
Ibn Rhuno – Ibn Rhuno (glej tudi Jusuf)
Ikar – cimirotič (+)
Isaac Newton – mojster
Itaka – HT-centrala
Jan Hus – Tito (+)
Joker – DT_Robe
Jusuf Bin Leben – Josip Ljudska
kralj Arthur – TS_Sempai
kralj Saladin – Gvidon
LaFontaine – sivonja (+)
Locksley – Loke
Lucky Luka – MOD Corey Steel
Martin Luther – gaber (+)
Michelangelo – Hepimen
Montgommery – Graščak
nadškof Š trk – GM-Primzi
Odisej – Primoz
ognjena puščica – kazen (običajno ban)
Patrokles – Tito
Pierre de Coubertin – filatelist
piščančja klobasa – HT-Poli
Platon – Perun
portal – logotip kluba
Reptil – zrimac
Rommel – resso
Sapfo – Valerija
senat – I.liga
Sir Lancelot – boneman
Sir Thomas More – svarun
Sizif – BD_Sizif
Sokrat – Brane
Solon – Thorest
Stoparski vodnik po galaksiji – Vodnik
škof Tomaž Hren – MOD-Primoz
Tjecken I. – HT-Tjecken
vikar Grmič – MOD-Corey Steel
Voltaire – Adiego (+)
Zevs – Tekumze