»Ko sem bila jaz mlada, sem imela samo …« Mantra moje tašče, s katero večkrat poudari, kako težki časi so bili nekoč in kako skromno so vsi živeli, ki ji pride še posebej prav takrat, kadar svojima otrokoma kupim kaj takšnega, s čimer se ne strinja popolnoma. Ali pa takrat, ko naj bi darila za otroke, torej vnuke, kupila ona. Saj veste – cel mesec pred rojstnim dnem ali božičem sprašuje, kaj si otroci želijo, ko ti precej specifično podajo svoje mnenje in jo tako omejijo pri izbiri, pa brž začne: »Ko sem bila jaz mlada …«
Seveda ne morem oporekati, da so otroci nekoč imeli manj. Tudi prav nobene izbire niso imeli oziroma jih niti niso vprašali za njihovo mnenje. A danes so drugačni časi. To ne pomeni, da so otroci nujno razvajeni, da imajo nujno vsega preveč – pomeni le, da nikakor ni nujno, da se zadovoljijo s čisto vsem.
Ko je tašča nazadnje kupovala darila za otroke, si je starejša hči zaželela novo kolesarsko čelado. Če bi ostalo pri tem, ne bi bilo težav. Ampak ker je natanko vedela, kakšno si želi, smo jo babici opisali, ji priložili sliko s spleta, pa tudi povedali, kje vse jo lahko kupi. Uf, to se ji je zdelo že pretiravanje. Mlajša hči si je želela punčko. No, pravzaprav s punčko ne bi bilo težav, a povedala je, katero – punčko z imenom, ki sedi na motorju. Pravi balzam za našo babi je bil seveda moj nečak, ki si je preprosto zaželel nogometno žogo. Brez podatkov o tem, kakšna mora biti po barvi, kdo naj bo proizvajalec, logotip katerega nogometnega kluba naj bo na njej. In babi je bila zadovoljna – vsaj fantje ne komplicirajo!
Sama na darila za otroke ne gledam tako ozko, in ker je tašča nameravala starejši hčeri kupiti neko drugo čelado, ne pa izbrane (to so imeli na voljo v prvi trgovini, po izbrano pa bi se morala peljati v večji nakupovalni center,) sva se nazadnje kar nekoliko sporekli. Rekla je, da je hči muhasta, in je z možem pri tem ne bi smela podpirati. No, ampak na srečo mož ni podprl le mene, temveč tudi najino hči. Rekel je, naj kupi izbrano, ali pa nič, in da naj v bodoče raje otroke več ne sprašuje o tem, kaj si želijo. Da bi bila mera polna, ji je podal še nekaj praktičnih primerov: da tudi ona kupuje mleko s 3,2% maščobe in ji ni prav, če ji hoče kdo podtakniti tistega z 1,6 ali 0,5% maščobe. Da ne gre v trgovino in reče »dajte mi en plašč«, temveč pove, kakšen model in kakšno barvo si želi …
Mislim, da je zaenkrat zaleglo. Tašča je očitno dojela, da imajo tudi otroci pravico izbire, prav tako kot odrasli. Tako da upam, da darila za otroke ne bodo več jabolko spora in tudi njenega »ko sem bila jaz mlada« ne bom prav kmalu spet slišala.
