Z možem vsako leto potujeva z avtodomom. Včasih sva potovala z avtomobilom in seveda ne za celo poletje, saj je bil na voljo le dopust med službo, pa tudi otrokom tako dolgo potepanje verjetno ne bi ustrezalo, z upokojitvijo pa sva ugotovila, da pravzaprav ni več nobenega razloga, da bi ostajala doma.
Poleti naju pot sicer ne mika, saj je preveč vroče, poleg tega pa je vedno tudi dosti dela na vrtu, zato pa greva vsako pomlad na pot za dva meseca – večinoma v bolj tople dežele, da se čim prej naužijeva sonca.
Potovanja nekoč in danes
Včasih smo potovali tako, da smo vzeli v roke zemljevid, se nanašali na označbe ob cesti, sicer pa smo za pravo pot povprašali kakšnega prijaznega mimoidočega – pa četudi smo govorili vsak svoj jezik. Danes pa to žal ne gre več, kot sva na svoji letošnji poti odkrila tudi na lastni koži.
V avtodomu sva sicer imela navigacijsko napravo, a je niti nisva uporabljala. Ker traja kakšne pol ure, da ugotoviva, katere podatke želiva vnesti vanjo – kadar sva hotela v neko mesto, naju je stvar vedno spraševala še za natančen naslov oziroma ulico in tako se nama je le redko posrečila, da sva jo usposobila. Ko sva se letos vračala proti domu, sva na francoski obali zavila v Nico, kajti doslej si je nisva še nikoli ogledala in se ustavila – možu ni kaj prida do velikih mest, raje raziskuje podeželje. In tu se je izkazalo, da z avtoceste ne bi smela zaviti brez uporabe navigacijske naprave.
Navigacijska naprava nam prinaša tudi varnost
Bilo je pozno popoldne, a vsaj uro in pol do dve naj bi bilo še svetlo, zato sva si mislila, da bova nekaj na hitrico vendarle uspela videti. Žal pa nisva računala nato, kako veliko mesto je Nica. Prometa je bilo toliko, da sva se nazadnje začela zavedati, da se bo vsak čas začelo mračiti, midva pa še nisva parkirana. In če bo tudi pot iz mesta ven enako dolga … Raje sva kar obrnila, a ko sva se orientirala po tablah, sva naenkrat pristala na isti cesti, na kateri sva že bila. Rekla sva si, da sva nekaj gotovo zagrešila in še enkrat naredila isti krog, da bi se prepričala. Zunaj je postalo temno, ob cesti se ni dalo parkirati, pa tudi če bi se, sva bila očitno v »čudnem« predelu, kjer je bilo polno temnopoltih. In bilo me je kar nekam strah. Mož se je na srečo odločil, da nebo več sledil tablam, temveč svoji logiki – treba je stran od morja, se dvigniti proti avtocesti. In tako na maje uspelo. Ampak naslednji dan sva seže lepo potrudila in se spopadla z uporabo navigacijske naprave. Brez nje gotovo ne grem nikamor več.
https://www.youtube.com/watch?v=cZke2bv8JCo
